Poet za vedno ostane poet in
njemu bo glasba vedno
pomenila ves svet.

A duša še  hoče, ne da pa mu
glas, čeprav bi še tako rad
prepeval za vas.

 Ko je človek sam in osamljen, ko trpi v bolezni ali ob izgubi, ko išče tolažbo, pa je ne najde, takrat vsaj malo lahko pomaga pesem. Doživeta pesem, ki privre iz dna srca in duše. Pesem, v kateri se lahko najde vsaka trpeča duša. Pesem, ki jo zapoje človek, ki je doživel že mnogo trpljenja, a se ni vdal. Človek, ki se bori, ki ljubi življenje. Človek, ki si želi še mnogo dati ljudem, predvsem tistim najbolj preizkušanim. Ta človek je Franci Pušnik. Pevec z dušo, kot so ga mnogi že davno poimenovali.

 Franci Pušnik se je rodil 24. oktobra 1955 v Črni pri Kamniku. Po dveh letih se mu je pridružil še brat Srečko. Delavska družina je bila navajena skromnosti, toda ko  sta sedem in petletni deček ostala brez očeta, ki jih je nekega dne zapustil in si ustvaril novo družino, so pa res  zelo težko shajali. Mama je kar naenkrat morala sama skrbeti za družino in se bila prisiljena zaposliti.  Pokonci  jih je v teh težkih časih držala pesem. Veliko so prepevali, kadarkoli je že tako naneslo, saj je mama poznala veliko pesmi, katere je naučila tudi svoja sinova. Franci je tako že v otroških letih vzljubil glasbo in se uspešno udeleževal raznih pevskih tekmovanj. Kasneje se je naučil igrati še kitaro in tako popestril vzdušje v vsaki družbi.

Zaposlil se je že s 15.-imi leti, da bi tako vsaj malo razbremenil mamine skrbi, kako preživeti iz dneva v dan. Ko si je kasneje brat ustvaril svojo družino, je Franci ostal sam z mamo, a živela sta mirno in zadovoljno.

Leta 2000 pa ga je kot strela z jasnega doletela strašna diagnoza,  rak na jeziku. Če je hotel preživeti, je moral pristati na operacijo, po kateri pa ni vedel, če  bo sploh še lahko govoril.  Zdravniki so mu namreč napovedovali to možnost, vsekakor pa nerazločnost govora.

Toda s trdno vero, zaupanjem in vztrajnostjo se mu je kot po čudežu glas počasi povrnil. Zaradi posledic bolezni so ga leta 2003 invalidsko upokojili.

Kakšen neprecenljiv dar je bil to zanj, znova govoriti!  Z vztrajnostjo in trudom pa kasneje tudi peti.  Kakšna sreča! Kdor ne doživi tega, težko dojame.  Zato je ponovno pel. Pel iz dna srca in duše. Zase ter za druge. Iz hvaležnosti in od veselja, da to ponovno zmore. Njegove pesmi so segale do src mnogih ljudi, še posebno tistih iz  najbolj ranljivih skupin. Razdajati se za njih mu je bilo v največje zadovoljstvo. Ko doživiš tako življenjsko izkušnjo, ko si na robu med življenjem in smrtjo, potem znaš ceniti, če ti je dana še ena priložnost.  Veš, da jo moraš izkoristiti, saj ti je bila dana z določenim namenom.

Veliko je hodil k Sv. Primožu nad Kamnikom, ki je v bližini njegovega doma in tam prepeval.  Mnogi so ga z veseljem poslušali. Med drugimi tudi mag. Ivan Sivec in Franc Lipičnik, ki ju je njegova življenjska zgodba navdihnila, da sta mu napisala, prvi besedilo, drugi melodijo za njegovo prvo pesem z naslovom Le pesem je moje bogastvo in mu jo podarila. Kasneje so začele nastajati vedno nove, k nastanku katerih je vse več pripomogel tudi sam. Vse so povzete po realnem življenju, z globokim besedilom, ki se vsakega dotakne v dno srca in so res doživeto zapete. Kmalu jih je bilo za celo zgoščenko in potem še za drugo in še tretjo, kjer pa je v večini pesmi že sam avtor, bodisi besedila, ali melodije.  Ker čuti veliko pripadnost domačemu kraju in ljudem, je njim namenil kar nekaj skladb:

• Kamnik, moje mesto
• Moja Črna, knapovska dolina
• Kravji bal na Veliki planini
• Dobrodošli v Sloveniji – himna svetovnega prvenstva v visokogorskih tekih, ki je bilo leta 2010 in je potekalo od Stahovice do Velike planine
• Tomažu … – nastala ob prvi obletnici smrti alpinista Tomaža Humarja
• Sveti Benedikt – posvečena farnemu zavetniku cerkve v Stranjah pri Kamniku

 Franci je začel veliko nastopati po vsej Sloveniji. Vabili so ga na razne koncerte, še zlasti na dobrodelne, pa na razna družinska slavja, poroke, krste,… Zelo rad se je vedno odzval in povsod naletel na pozitivne odzive in ganjenost. Našteli bi preko 50 dobrodelnih koncertov, na katerih je sodeloval. Tudi na Klicu dobrote v Celju.

V zahvalo in v spomin je mami Veroniki, ki se je leta 2011 za vedno poslovila, napisal prečudovito pesem V nebeškem raju. Od takrat so mnogi želeli, da prav to pesem zapoje pri zadnjem slovesu njihovih svojcev.

A leta 2014 ga je spet ustavila bolezen. Tokrat ga je izdalo srce in je doživel infarkt. K sreči si je kar dobro opomogel, a glas ga pri petju ne uboga več najbolje. Pa si igrati na svojo kitaro in peti še vedno želi, a če bo to še kdaj možno, se ne ve.

V njem pa še vedno tli želja ustvarjati. Pa zato kdaj napiše kakšno melodijo za tiste, ki ga za to poprosijo. Je pa na žalost tako, da te večina hitro pozabi, ko se več ne pojavljaš v javnosti. Tudi tisti, ki si jim nekoč pomagal, nastopal na njihovih prireditvah zgolj za boglonaj. Tudi radijske postaje vse manj vrtijo njegove pesmi.  Neupravičeno, saj so to pesmi, ki segajo v srce, ki bogatijo dušo, ki mnogim pomagajo preživeti.

Ravno zato pa je za tiste najbolj zveste, tiste, ki ga še vedno cenite in želite poslušati, za tiste, ki ga potrebujete, tukaj na novo vzpostavljena spletna stran. Uživajte v njej!